PLES ŽIVLJENJA

Alenka in Marijan sta štirideset let preživela skupaj v mirnem domu na robu gozda. Nekoč neločljiva na plesišču, še vedno črpata moč in veselje iz glasbe in gibanja. Marijan, ki je že v svojih osemdesetih, ostaja aktiven, medtem ko Alenka, sedemnajst let mlajša, trpi za Morquiovim sindromom – neozdravljivo boleznijo, ki postopoma slabi njeno telo. Po letih operacij in vztrajnosti začne Alenkin življenjski optimizem pešati. Začne si urejati dokumente za pomoč pri samomoru v Švici, ob tem pa želi spodbuditi tudi javno razpravo o evtanaziji v Sloveniji. Štiri leta kasneje, ko bolečin ne zmore več prenašati, Alenka in Marijan zapustita svoj dom, z roko v roki se odpravita v Švico.