Veličina neke stavbe se ne meri v kvadratnih metrih ali letih, veličina je v ljudeh, ki so jo zgradili. Danes je priložnost, da se spomnimo ljudi, ki so se z veliko poguma, volje in ljubezni do Zagorja lotili graditve te veličastne stavbe, graditve delavskega doma. S kakšnim zanosom je otvoritev 22. maja leta 1960 s skorajda himničnim zapisom pospremil France Kojnik, tajnik gradbenega odbora: Delavski dom stoji! Njegova velika vrata so odprta na stežaj, odprta vsem onim, ki so pripravljeni stopiti v soj odrskih reflektorjev. Odprta so vrata in reflektorji sipljejo bogate pramene luči: to pot se ti prameni ne prebijajo težkotno skozi temo, razlivajo se v silnem potoku in prodirajo v srce slehernega Zagorjana, ki mu je bil delavski dom nenehna skrb, ali bo zrasel, kdaj bo zrasel, kako bo povezan z ljudmi in kako ljudje z njim. Zdaj mogočno stoji na najlepšem prostoru v Zagorju, stoji sredi zelenja. Iz teh vznesenih besed razberemo, koliko željnega pričakovanja je bilo med Zagorjani, koliko predanosti med graditelji. Naredili so, za tiste težke čase, nemogoče. Bili so trmasti, uporni, če je bilo treba, bili so takšni, kakršna je bila vselej knapovska duša.

Tistega 22. maja, leta 1960 je bila lepa nedelja, se spominja predsednik pripravljalnega odbora za otvoritev delavskega doma Rudi Bregar. Na terasi pred sedanjo knjižnico so peli združeni pevski zbori iz Zasavja, v gaju so igrale združene pihalne godbe Zasavja, na prostoru proti tedanjemu križišču pa ljudje, nepregledan množica ljudi iz Zagorja in vse Slovenije. Prišli so občudovat gradbeno mojstrovino, ponos Zagorja.
Pot do tiste majske nedelje je bila težka in dolga skoraj desetletje. Zamisel za gradnjo je leta 1951 sprožilo kulturno-prosvetno društvo Vesna, idejni osnutek je leto pozneje izdelal inženir arhitekt Emil Navinšek, in če boste pozorneje pogledali par fotografij, razstavljenih v vitrini v spodnji avli, boste videli, da je bil na začetku delavski dom zasnovan še razkošneje, še mnogo večji, kot je bil zgrajen. Prav sredi oktobra pred 58-imi leti so gojenci industrijsko – rudarske šole Zagorje na kraju, kjer smo danes, podrli fižolovke in začeli spreminjati lice parcele. Zakoličili so prostor, temelje pa je kopalo več kot 500 prostovoljcev iz vseh zagorskih podjetij in ustanov. Do konca leta 1953 je bilo v temelje zabetoniranih več sto kubikov betona in železja, gradbeni material so darovala podjetja iz vse Slovenije: železarna Jesenice več vagonov betonskega železa, slovenske opekarne več kot 30 vagonov opeke in cementa. Vse, ki so sodelovali pri gradnji je ves čas opogumljal in jim dajal neizmerno voljo predsednik gradbenega odbora inženir Stane Zabovnik. Leta 1954 je vsa gradbena dela prevzelo zagorsko podjetje Beton, da bi gradnja še hitreje napredovala, je rudniški delavski svet sklenil, da iz svojih sredstev dogradi delavski dom. To je bila odločitev, kot so takrat zapisali, iz lastnega nagiba, v dobro Zagorja in zagorskim rudarjem so bili Zagorjani takrat izredno hvaležni in hvaležni smo jim še danes. Ves čas je bilo na gradbišču ogromno udarnikov vseh generacij. V temelje in zidove so vgradili neizmerno željo, dati Zagorju ta veličastni spomenik kulture. In kot je zapisal France Kojnik, tajnik gradbenega odbora: vsem tisočerim Zagorjanom, ki so sodelovali pri gradnji, naj bo ta dom trajna zahvala. In vsem njim gresta naša iskrena zahvala in občudovanje tudi danes.

Iz zapisov, ki so ohranjeni iz obdobja odpiranja Delavskega doma veje čustven, na trenutke prav ljubeč odnos do te zgradbe. Tako beremo, da so Zagorjani ves čas bedeli nad rastjo Delavskega doma in ga sprejemali v svojo sredo kot starega znanca, kot dobrega druga, kot ljubljenega otroka. Občina Zagorje ob Savi je bila ves čas gradnje Delavskega doma in skozi vse obdobje njegovega delovanja njegova ljubeča mati. Skrbela je in skrbi tudi danes, da Delavski dom ohranja svojo izvirno podobo, zagotavlja pogoje, da lahko hram kulture izpolnjuje svoje poslanstvo osrednje kulturne in družabne ustanove. Delavski dom občankam in občanom Zagorja ob Savi vse to vrača s programi, ki znova in znova polnijo dvorane, vrača z ugledom, ki si ga je ustvaril v širšem slovenskem kulturnem prostoru. Za to dolgoletno poslanstvo je bil tako na pobudo župana Matjaža Švagana nagrajen z najvišjim občinskim priznanjem: zlato plaketo občine Zagorje ob Savi.